Kako se počuti človek, ko zadane na srečelovu? Dobro. Še posebno če je takšne sreče, da tudi na vaški veselici, kjer vsaka druga srečka zadene, dobi same prazne. Odlično torej! Nak, saj ni dovolj samo zadetek, preveriti je potrebno nagrado. Ko sem namreč v soboto zjutraj vstal prej, kot bi bilo potrebno, in to samo zato, da sem ujel kavo (ki je itak ne pijem) na Voklem, nisem niti slutil, da bom zadel prvo nagrado na internem krimskem srečelovu – napisati prosti spis na temo prve letošnje skupne vaje vseh enot reševalnih psov KZS. Prav zadovoljnega obraza očitno nisem kazal, saj sta Barbara (organizatorka srečelova) in Tamala pohiteli s tolažbo.
Saj ni bilo tako hudo – bilo je huje. Pogled proti severu je namreč kazal prav tako klavrno podobo kot moj zaspani »ksiht«. Nikjer sledu o jasnem in sončnem dnevu, ki so ga obljubljali vremenoslovci že ves teden. Spomin na prejšnje leto je še preveč živ. Še Bavčar je pozneje priznal, da tudi sam ni s prav veliko upanja zrl v jutranje nebo. Ne glede na to, da se je na sočni upravi zmenil za dobro vreme.
Zbor je bil na mejnem prehodu Ljubelj. Hitro smo se razdelili po skupinah in odšli na prvo delovišče. Mini je prav hitro »stavhala« Darka izpod mosta. Tudi Don in preostala druščina so lepo poiskali svoje markerje. Ker je bilo časa dovolj, je Vera prispevala dogodivščino iz svoje bogate reševalske malhe in najbolj zagreti smo se odpravili še do kapelice. Dva, trije ovinki stare ceste proti Ljubelju so minili v zanimivem pogovoru in ne vem, ali je bila tokrat Vera bolj usmiljena pri hitenju v breg ali sem jaz lažje sledil. Verjemite, je bilo prvo.
Sledilo je drugo delovišče, kamor so nas odpeljali s kombijem, in vsi v skupni smo spet lepo poiskali. Don pri nakazovanju najprej pocvilka, a marker je bil neusmiljen. Ne da žoge. Don spusti pravo »štimo« in sledita nagrada in čudovita igra z markerjem. Spet se zadovoljna vračava na izhodišče. Meni se smeji do ušes, vsi vedo, da sem zadovoljen. Spet droben korak naprej.
Nadaljujemo v rovu, kjer specifičen vlek Dona najprej malce zmede, nakazuje v zaprti rov, približno meter od markerja. Ker stena ne da žoge, se Don še malo obrne, zaleti se v markerja in spet lepo nakaže. Njegov lajež je zaradi odmeva še močnejši, očitno je všeč tudi Donu in zato še močneje nahruli markerja, ki se po njegovem preveč obotavlja z žogo. Nagrada in veselje se ponovita. Zadnje je bilo iskanje ob poti, zaradi strmega brega levo in desno sva kar zadihana, a sva uspešna in zadovoljno sva končala delovni dan.
Letos je bilo boljše, saj poznam že precej reševalnih parov. Don je enako kot lani navdušen nad vsemi pesjanarji, vse bi pozdravil, z vsemi bi se igral, vsem pokazal, kako prijazna pasja duša je.
Za konec nekaj zahval – najprej prizadevnim organizatorjem, vodjem delovišč in markerjem, ki so se kar najbolj potrudili za nas in naše mrcine. Sledi zahvala kolegom reševalcem – vsakič znova me preseneti njihova nesebičnost, ko z nami začetniki delijo izkušnje in nam dajo koristne nasvete. In seveda Veri za brezhibno vodenje skupine in prečudovito reševalsko izkušnjo. Spet sva z Donom bogatejša.
In za zaključek – Barbi, pravi si imela, res je bil lep dan. Kako le si že zjutraj vedela, da bo tako? Ni bilo težko, a ne.
Aleš
Mesec je minil tako hitro, da se sploh nisem zavedala prihajajoče sobote. Dan prej sem pripravila vse potrebne reči in se zvečer polna pričakovanj zleknila v posteljo. Zbudila sem se v oblačno jutro, ki ni napovedovalo lepega vremena. Babsy tudi tokrat ni presenetila in je le s težko muko skočila v avto. Po dolgi vožnji smo prispeli v Tržič, natančneje na mejni prehod Ljubelj. Pozdravilo me je veliko štirinožnih zverinic in njihovih gospodarjev. Nisem si predstavljala, kako naj bi vaja potekala. Najprej sem izvedela, da je osem skupin in prav toliko delovišč. Z mami sem bila v skupini 5, katere vodja je bila Jasna Šporar.
Naše prvo delovišče je bilo »vrvna tehnika«. O njej nisem vedela ničesar in zame je bilo to nekaj povsem novega. Babsy sem privezala za drevo in kar ni nehala lajati. Enkrat se je celo staknila in me z nasmeškom prišla pogledat. Odločila sem se, da preizkusim, ali jo je strah višine. Oblekli smo jo v jopič in bilo ji je všeč. Potem pa je nastopil trenutek resnice – visela je na vrvi in se spuščala po njej. Bila je čisto pri miru in ni bilo videti, da bi jo bilo zelo strah. Uspešno se je po vrvi spustilo še nekaj ljudi in psov. Nadaljevali smo z IPO-m. Delali smo tako, da so najprej naredili psi, ki stvar že obvladajo, nato pa smo na vrsto prišli začetniki, ki jih je bilo v naši skupini veliko. Babsy je bila od želje po iskanju vsa slinasta. Ko sva bili na vrsti, je pokazala je svoje znanje. Našla je markerja in se z njim brez strahu tudi igrala. Ni se ozirala na to, da je bil moški in še velik povrhu. Bila sem zelo vesela, saj je dokazala, da se ljudi ne boji več.
Do naslednjega delovišča so nas zapeljali s kombijem, v katerem je Ferdo ob našem prihodu prijetno dremal, kar se zgodi, če moraš čakati na potnike. Na delovišču smo spet delali IPO. Tudi tokrat so se vsi psi dobro odrezali. Babsy je imela prvega markerja skritega malo težje kot ponavadi, vendar je znala uporabiti svoje znanje in ga je uspešno našla. Med markerji je bil tudi mali Jaka, ki je bil ves zagnan in se je želel skriti vsem psom. Bil je prava faca! Skril se je tudi nama z Babsy in odlično se je odrezal. Menim, da bo, ko odraste, lahko profesionalni marker.
Nazadnje smo imeli še iskanje v rovu. Pot do njega je bila strma in utrujena sem prispela do vhoda. Na začetku smo se po rovu samo sprehodili s psi in nobeden se ni bal teme. Psi so se dobro odrezali tudi pri iskanju in dokazali, da znajo delati tudi v temi. Izkazala pa se je tudi moja psička. Brez strahu je se zapodila v temo in iskala. Najprej se je zaletela v steno. Iskala je markerja, vendar ga ni mogla videti, zato je morala uporabiti samo nos. Ko se je zaletela vanj, je začela lajati in njej lajež je močno odmeval v rovu. Zelo me je presenetila s svojim pogumom, saj se je kot mladič bala veliko stvari. Tudi mami je bila zadovoljna z njo in rekla je, da je v redu pes. Po končani vaji se je Babsy vsa utrujena zleknila na kup listja in sladko zaspala.
Na koncu so nas trebuščki že glasno opozarjali, da smo kar malo pozabili nanje. Privoščili smo si pasulj z veliko fižola in klobaso. Ker je bila to najina prva vaja, me je doletela tudi »čast«, da sem lahko napisala ta članek. »Saj imaš počitnice in veliko časa,« je bila tolažba.
Vaja mi je bila zelo všeč. K temu je pripomogla tudi Babsy, saj je delala zelo dobro in mi tako polepšala ves teden. Vaja je bila nekaj posebnega tudi zato, ker je bila moja prva in ves čas nisem vedela, kaj me še čaka.
Nika
Več slikc v galeriji.