Težko pričakovana praktična vaja helikopterskega transporta je bila končno tu. V krasnem sončnem dnevu smo se odpravili na Brnik, kjer so nas pričakali »Air Slovenska vojska« in gorska reševalca, ki sta bila naša skrbnika. Od Krimovcev smo bili v soboto na razporedu Aleš z Emi, Janja s Pupo, Nika z Babsy in midve s Teno.
Po uvodnih napotkih in obnovi teoretičnega dela je našo opremo pregledal še Klemen Volontar, potem pa smo začeli – prvi hod je bil vstop v ugasnjen helikopter, pri čemer seveda noben pes ni imel težav. Vstopali smo v parih, se po kolenih plazili po notranjosti in se privezali na vrvno ograjo. Sledil je drugi hod – vstop v stoječ, a prižgan helikopter, in to je bilo že bolj problematično. Grozno namreč piha in ropota in nekaj psov je imelo kar težave s tem, da so se približali tej grozljivi zadevi. Teno moram pohvaliti, saj je vse skupaj izpeljala brez problema. Tako zanjo kot še za nekaj drugih psov je bilo bolj zoprno nošenje nagobčnika, ampak tudi s tem ni komplicirala, le malo užaljeno je delovala.
Potem je prišel na vrsto tretji hod – vstop v delujoč helikopter, kratka vožnja in izkrcavanje, čakanje, da je šel helikopter po drugi par, ga pripeljal in pobral prvega. Ko čakaš na tleh in se ti helikopter približuje in pristaja nekaj metrov stran od tebe, je kar zastrašujoče, tudi dihaš komaj … Vseeno superca, ampak po kakšni tretjini opravljenih voženj so naš helikopter vpoklicali na akcijo in tisti, ki vaje še nismo opravili, smo kakšne dve urici kofetkali, potem pa smo opravili tudi mi. Mala malca za naše pse! Ampak za čakanje smo si prislužili bonus – vožnjo s helikopterjem brez psov. Dvignili smo se malce višje, preleteli okoliške vasice in seveda si je pilot dal duška: nagib v levo, nagib v desno in navzdol …. V helikopterju seveda vreščanje – malo od strahu, malo pa od užitka …
Prekrasen dan, nova izkušnja, komaj čakam, da gremo še kdaj, čeprav me kolena še bolijo …
Maja & Tena