Jutro je bilo še mlado, ko je bilo treba na pot. Še dobro, da mi je družbo delala Polona, da sem ostala zbrana vse do črpalke v Trebnjem, kjer je bil zbor vseh nas, nevednežev. Tam smo srečali “Šmarnogorce”, ki so dobro razpoloženje prenesli še na nas in vse druge. Odpravili smo se in mesto vrlega in izkušenega vodje pločevinaste kolone je prevzel Uroš. Slepo sledenje vodji nas je privedlo do ogleda znamenitosti narave in okolice Novega mesta, in to v treh ponovitvah. Komentar je bil: “Spoznavanje narave in okolice.”
Končno smo prispeli na cilj, ki je bil šele začetek pasje odisejade, kjer smo se prijavili pri Cvetki in Marjanci. Ob prijavi smo prevzeli majice in knjige – seveda, za izobraževanje in širjenje spoznanj o nevednosti.
Vsi so me že pripravljeni čakali, ko sva z zverino prišla na začetek popotovanja. Vodja je bil Niko. Napotki, ki jih je prejel, so nas pripeljali do delovišča pri Darkotu in Urošu, kjer smo dobili navodila za iskanje pogrešanih v gozdu. Postavili smo se v strelce (saj vsi vemo, kako to gre 
) in začeli iskanje. Na koncu iskalnega območja smo našli markerja. Enega smo žal zgrešili. Vseeno 
ni bilo slabo glede na to, da smo bili v skupini začetniki s peščico izkušenih vodnikov. Darko nam je dal nadaljnje napotke in odpeketali smo novemu delovišču naproti.
Druga točka oziroma delovišče je bilo ruševina. Pred ruševino smo se primerno opremili in počasi odšli proti Binetu, ki nam je povedal vse podatke, ki smo jih potrebovali. V ruševini so psi odlično opravili svojo nalogo in našli vse ponesrečene (markerje). Po uspešnem iskanju smo naredili še motivacijske vaje in s tem končali res uspešen segement treninga.
Naslednja naloga, ki nas je čakala, je bil prevoz s čolnom čez Krko. Čez reko smo se prepeljali v dveh skupinah in takole je zgledalo čakanje skupine za prevoz.
Matjaž nam je na drugem bregu predstvil novo naloga in nas opremil informacijami za boljše in kakovostnejše delo – iskanje pogrešanih v gozdu. Z malo več truda smo uspeli določiti manjkajoče podatke, se formirali in iskali v strelcih. Na žalost smo hitro prišli do meje iskalnega območja brez izkupička, brez najdenih pogrešancev. Slabo smo določili azimut in zato smo bili kot linija (strelci) usmerjeni preveč v desno, markerji so bili na sredini trase, torej levo od naše smeri iskanja. Več sreče (predvsem pa znanja) prihodnjič! Matjaž nam zaupa izhodiščno točko, v katero smer moramo nadaljevati, da pridemo do mostu, kjer nas čaka vrvna tehnika. Tokrat smo lažje določili azimut, ki nas je privedel na začetek poglavja “Vrvna tehnika”.
Most. Po mostu gor in po mostu dol. Na voljo smo imeli tri tehnike: žemarjenje, spust po vrvi ali spust z mostu s psom v žakeljčku. Seveda nas je bilo bolj malo kandidatov, ki smo se odločili za spust z mostu s psom. Jamarji so odlično poskrbeli za varnost, za nas in za naše štirinožne prijatelje – jamarji, hvala.
Po koncu poglavja o vrvni tehniki nas je kombi odpeljal nazaj na izhodišče, v bazo, kjer je kraljevala Marjanca – znanje prve pomoči. Njen in s tem tudi naš (namišljen seveda) pacient je bil Ljubo. Poškodba: praske in odrgnine. Razlog: plezanje po slabi lestvi k Marjančinemu oknu . Prav zgledno in strokovno smo ga oskrbeli in s tem končali poglavje o prvi pomoči in tudi celotno vajo.
Scena je bila izvrstna, vaja odlično pripravljena, ekipe so med seboj delovale složno in predvsem organizator je pokazal, kaj vse lahko zmoremo in kakšne naj bodo vaje in preizkušnje v prihodnje. Vem tudi to, da bodo sčasoma bolj in bolj zahtevne, kar je tudi prav, saj se tudi letnice na koledarju obračajo le naprej in nam s tem narekujejo tempo, kako dobro in kakovostno moramo biti pripravljeni na jutri.
Tina
Več slikc v galeriji.
Objavljeno: 2. 6. 2008