7. in 8. junija 2013 je vodstvo osrednje slovenske regije na Jančah organiziralo regijsko vajo, ki je bila pripravljena kot simulacija iskalne akcije. V petek zvečer okrog 21. ure smo se, razporejeni v skupine po 3 ali 4 vodniki s psi, podali na nočno iskanje. Preiskovali smo ob poteh, po katerih naj bi se pogrešane osebe odpravile v dolino. Okrog 3. ure zjutraj smo končali iskanje in se odpravili na zaslužen počitek. Ker še nismo našli vseh pogrešanih, je vodstvo zjutraj območje iskanja razširilo, razdelilo na kvadrante in poslalo po dva vodnika v vsak kvadrant. Kvadranti so bili približno enake velikosti kot na izpitu IPO druge stopnje. Ko je dvojec preiskal kvadrant, je to sporočil vodstvu, ki ga je napotilo v naslednji kvadrant. Okrog 15. ure smo končali tudi ta del iskanja. Na kratki analizi smo podebatirali o naših mnenjih, o plusih in minusih take vaje in načinu iskanja. Med samimi iskanji, predvsem v kvadrantih, so se pokazale tudi težave, s katerimi se spopadamo predvsem vodniki.
Moja opažanja
Nekaj vodnikov je tarnalo nad zahtevnostjo terena, velikostjo posameznega kvadranta in dejstvom, da smo morali preiskati po več kvadrantov. Teren je bil s svojo poraščenostjo idealen za nabiralce borovnic, gobarje in sprehajalce z veseljem do brezpotij. Kolikor poznam borovnice, jako rade rastejo v “vukojebinah”. 😉 
Teren je bil zelo razgiban, razburljiv in (za moje pojme) ponekod celo prezahteven, da bi ga lahko preiskali – tak kot ga srečamo na iskalnih akcijah oziroma bi ga redneje srečavali, če bi iskali v kvadrantih. Težave so se pojavile tudi zaradi pomanjkanja sposobnosti uporabe GPS-naprav. Se bomo morali vsi vodniki z zadolženimi GPS-i malce zamisliti, kaj čaramo tam, kjer ni treba. 😉 No, na srečo se v takih “kriznih” trenutkih po navadi najdejo ljudje, ki prevzamejo pobudo. Morda predlog: na take ljudi je treba biti pozoren, nato pa jih je treba izredno paziti. To so ljudje, ki si jih želimo. 🙂 (Moje mnenje, podprto z znanjem zgodovine. 😉 ) Da pa ne bo kdo mislil, da je GPS neka zahtevna reč. Vodenje enega kvadranta sem prepustil Teji Martinovič, ki naju je odlično vodila, čeprav tega pripomočka sama nima. Sem jo hvalil že med vajo, zdaj jo moram pa še pred vami. Bravo, pridna, Teja. 🙂
Kužki so bili po 2 x 4 urah iskanja in zahtevnega terena utrujeni tako kot vodniki. Na analizi sem pogrešal jamranje članov skupin nad vodenjem svojih vodij. Dejan in Maja me bosta sicer lahko okrcala na treningih, vprašanje, kdaj bom pa izvedel Tejino mnenje.
Da sklenem tole dolgo pisanje. Vaje je bila super. Končno ena vaja, iz katere se je dalo nekaj naučiti. Ne zgolj za par vodnik-pes, ampak tudi za vodstvo SIP iz ljubljanske regije. Preizkusili smo dva koncepta dela, ki se med seboj dopolnjujeta – enega, ki ga že uporabljamo, in drugega, ki bi ga lahko začeli uporabljati. Zdaj upam zgolj še na to, da se začne več zahtevati tudi od vodnikov. 🙂 Pa s tem ne mislim število letnih udeležb in nepotrebnega balasta, ampak kakovost, ki jo vodniki pokažemo med delom, ki je v tem našem hobiju pomembna – tako pri iskanju pogrešanih oseb na terenu kot v ruševinah.
Jernej
*****
V petek in soboto, 7. in 8. junija, se je ljubljanska območna enota družila na Jančah, nameščena v planinskem domu, kjer smo imeli vodniki vse potrebno udobje, vodje projekta pa svojo bazo. Od krimovcev so se petkovega nočnega iskanja udeležili kar štirje pari: Nejc s Tačko, Dejan s Skwayem, Jani z Galom in midve s Teno. Vera je bila v funkciji vodje in je skrivala markerje, zato je bil Troi žal prikrajšan za take vrste iskanja. Tilen, ki je skrbel, da smo imeli na GPS-e naložena območja, in je vodjem skupin podal osnovne informacije ter pazil na komunikacijo med bazo in vodji skupin, je bil zelo priden. Na pomoč – kar se vez tiče – jima je priskočil še Drago iz Tržiča, pri preostalih stvareh pa še Andrej. Nočno iskanje sta pridno odmarkirali krimovki Tinca in Ilona, v soboto pa se je ekipa malce zamenjala – markirala sta Andrej in Veronika, pri iskanju pa je Janija zamenjal Aleš.
Osnovna ideja vaje je bila osvežiti osnove orientacije in upravljanja GPS-a, kar nam je pripravil Blaž, ter testirati nočno iskanje ob poteh (v skupini sem bila z Dejanom in vodjo Nejcem). Petkov del vaje smo končali okoli 3. ure zjutraj, psi so kar popadali v avtomobile, mi pa v postelje na res kratek počitek, saj smo imeli v soboto ob 8. uri že zajtrk, potem pa razpored v dvojice, da smo preverili še drugi tip iskanja (dnevna varianta), to pa je preiskovanje kvadrantov. Vsak par je bil zadolžen za kvadrant v velikosti 250 x 250 m (s Teno sva imeli za vodjo Blaža in njegovega Rudija). 
Ko je par preiskal kvadrant, je bil napoten na naslednjega. To pa so bili podvigi – strmi tereni, spusti v grabne in plezanje nazaj gor, tako da smo bili po iskanju utrujeni tako vodniki kot psi, saj smo preiskovali okoli štiri ure. Po vsem tem nas je v planinskem domu čakalo kosilo, ob katerem smo imeli tudi kratko analizo in ugotovitve, kaj bi lahko na resničnih iskalnih akcijah od pridobljenih izkušenj tudi uporabljali. Pohvaliti moram vodstveno ekipo, ki se je res potrudila pri pripravi, in oskrbnike doma na Jančah, kjer so nas bili res veseli in so nas pridno stregli, tako da nam ni nič manjkalo. Tudi vreme je zdržalo; dež je padal, medtem ko smo imeli na toplem in suhem predavanje o orientaciji, potem pa – kot bi vedelo, da mora nehati padati, ker gremo na nočni potep v gozd. Zjutraj smo se prebudili v prekrasno sončno in toplo jutro in iz višav gledali meglo nad Ljubljano. Tudi dnevno iskanje smo končali v suhem, ulilo se je šele, ko smo imeli kosilo, tako da res nobenih pripomb čez vreme in organizacijo. Namen vaje je bil dosežen in imeli smo se prav fino. Priznam pa, da sva bili s Teno utrujeni in da sva preostanek sobote doma kar preležali.
Maja in Tena
Fotogalerija – klik.