Druga vaja vseh enot ERP se je tradicionalno dogajala v Novem mestu. Zjutraj se nas je na velodromu v Prečni med reševalci iz vse Slovenije zbralo kar 11 Krimovcev – Vera z Oko in Troiem, Ivan z Lunom, Jani z Galom, Maja s Teno, Jernej s Tačko, Kati s Tayem, Tina s Terom, Aleš R. z Emi, Nika z Babsi, Janja s Pupo in midve z Neli. Razporejeni smo bili v različne delovne skupine, v vsaki pa je bilo po 10 vodnikov iz različnih društev.
Tokrat sva bili z Neli v skupini št. 5, katere vodja je bil Bavčar. Naša prva naloga je bila najti pogrešanega v bližnjem gozdu. Ker so bile skupine sestavljene tako iz izkušenih psov kot začetnikov, smo delali v dveh skupinah – starejši smo svoj del pregledovali v strelcih, mlajši pa so naredili lažje iskanje. Po tem ko sta Primož in Elektra na iskanju v strelcih našla pogrešanega in smo preiskali odmerjeno območje, smo naredili še motivacijo za pse oziroma oblajanje, nato pa smo se podali proti Krki. Tam so nas čakali gasilci, ki so nas s čolni prepeljali čez vodo do naslednje delovne točke – »prve pomoči«. Oskrbeti smo morali dve ponesrečenki – ena je krvavela iz roke, druga pa je imela odprti zlom golenice. Kljub začetni zadregi smo nalogo dobro opravili.
S kombijema so nas nato odpeljali na ruševino, kjer smo morali podatke o delovišču najprej razbrati iz mednarodnih oznak za delo na ruševinah. Ker tega res ne počnemo pogosto, smo se malo lovili, nato pa nam je Bavčar iz znakov prebral zgodbo, ki bi jo moral v skici videti vsak izmed nas. (Še ena od idej, ki bi jo veljalo uporabiti še na kakšni vaji.) Ko smo vedeli, kaj se je že dogajalo na ruševini in kakšne so nevarnosti, smo se lotili iskanja – začetniki v kleti, izkušenejši v pritličju in dveh nadstropjih. (Odločitev za delov v dveh skupinah na iskanju v gozdu in v ruševini se je po mojem mnenju izkazala za dobro, saj smo tako vsi imeli znanju naših psov primerne naloge, hkrati pa se nismo čakali oziroma je delo potekalo hitreje.) Z Neli nisva našli nikogar, sva pa uspešno pregledali dve nadstropji, ki sta bili prazni. 
Nam jo je pa Uroš zagodel in markerja skril nad omaro ter ga tako zadelal, da Bavčar kljub pasjemu nakazovanju ni mogel verjeti, da je v tistem prostoru marker. Spet se je izkazal za zelo resničen neskončnokrat slišani nauk: »Zaupaj psu!« Če človeške oči ne vidijo, še ne pomeni, da ni.
Na velodromu nas je čakala še zadnja naloga – vrvna tehnika. Če je šlo vzpenjanje počasneje, pa so bili »plezalci« hitro spet na tleh, saj so se v daljavi že zbirali temni oblaki. Okrepčali smo se z okusno malico, malo poklepetali, potem pa pred ploho poskakali v avtomobile in se odpeljali vsak na svoj konec.
Hvala organizatorjem za še eno dobro vajo. Pridemo spet. 
Barbara
Več slik v galeriji.