Po petkovi tlaki sem odhitela domov, da sem pripravila vse potrebno za na pot − Tera, nekaj pritiklin, ki mi bodo pomagale preživeti v divjem boju z naravo in »boju na požiralniku«, ter seveda sebe. Ko sem prispela v Gotenico, je bila večina članov pasjega krožka že zbrana. Po prijavi pri lepem receptorju bi lahko namesto ključa dobila pozlačena srp in kladivo kot znak delavskega razreda ali pa − glede na to, da smo bili v veleznani Gotenici − vsaj pozlačeno fračo, če že ne kaj težjega. Ker se ne bi rada izražala nejasno − bila sem pozna, ja. Zamuda. Pa brez zamere, bere se skupaj, ne za muda − da bi kdo ne mislil napak in naredil scenarija x3.
Po večerji sta imela v predavalnici pozdravni nagovor Lojze in Vlado, Tonja pa nam je ilustrativno in plastično s precej podrobnostmi opisala delovanje srca. Imeli smo priložnost izvedeti informacije o malih in velikih medicinskih vprašanjih ter odgovore nanje. Marjanca nam je praktično prikazala delovanja defibrilatorja, za laike, za nas in vse druge, ki jim medicinska veda ne leži po strokovni ali kakšni drugi plati. Priznam, da je naprava zelo »obetavna«, saj ti pove vse, kar je potrebno postoriti za reanimacijo, samo poslušati je treba..
Po večerji smo šli na pijačo za »enga kovača«. Na žalost se bife zapre točno ob 22.00, zato smo odjadrali do hiške št. 9 (pri Plestenjaku bi bila to soba 102), kjer se je že dogajalo, učinek skupine OH pa je bil že rahlo potenciran. Nismo bili pretirano dolgo na »žuru«, saj smo morali vstati ob kruti in nečloveški uri, pravijo pa, da je rana ura zlata ura. Glede na to, da smo se v sobi nagnetle 4 ‘krimovke’, je bil babji čvek na mestu. Ko poštarji običajno že razporedijo vso pošto, smo me šele dobro začele.
Po zajtrku smo se pokupčkali in se počasi odpravili proti deloviščem. Mlade vodnike je zaposlil Skavt z orientacijo, nas pa Miloš in Sebastjan z iskanjem v strelcih. Razdelili smo se v dve skupini in se razporedili v t. i. strelce. Vsi psi so delali odlično, vodniki še bolj. Sledilo je drugo delovišče pri Veri in Ljubi. Teren je bil za Vero premil in to je bilo za nas pravo presenečenje. Hodili smo po točkah, določenih z GPS-sprejemnikom. Na koncu iskalnega območja smo se obrnili za 180 stopinj in odšli na začetek. Za konec je vsak pes našel markerja, da niso iskali v prazno. Da je volk sit in koza breja, al’ kako že pravi moj dedek.
Po kosilu sem gledala v gozd in prešinil me je tisti znani napev iz nadaljevanke, ki me je spremljala v otroštvu – Grizzly Adams in Ben: »Deep inside the forest is the door into another land.« Pa je res tako. To ti pove občutek, besed pa nekako ni. Po kosilu smo odšli do Darkota in Iris. Priznam, da smo bili po obilnem obedu rahlo utrujeni in naša volja in želja po orientaciji in veščinah, povezanih z njo, je bila bolj slaba. No, vseeno smo našli, kar smo iskali!
Zadnje delovišče je bilo pri Marjanci in Tonji. Defibrilator zagotovo odlično deluje, ko gre za primere, za katere je bil narejen. Nam, utrujenim od skupine OH, klepeta in dnevnega naprezanja na terenu pa je povzročal ne samo nekaj težav, temveč je privedel tudi do neresnosti. Gospodarici medicinske vede sta to neresnost razblinili, kot bi trenil, prisežem! Priznam, da smo bili že vsi malo neresni, ampak defibrilator smo preizkusili vsi tako, kot sta ukazali zdravnica in medicinska sestra.
Pred večernim žurom mladih vodnikov nam je Lojze predstavil vsebino dela za naslednji dan. Mlade vodnike je treba še malce pregnesti, da bodo postali tisto, kar smo sedaj mi, skoraj elita v pasjem krožku. 😉 Jutro je prišlo prehitro in z njim tudi delo. Vsaka skupina je dobila svoj čas za odhod na točko, kjer so bila predvidena iskanja. Sprehod po goteniških travnikih in gozdovih je bil svež in krepčilen.
Po prihodu na zborno mesto je Lojze določil koordinate iskanja. Iskali smo v strelcih. Postavili smo se in začeli. Delali smo usklajeno in motivirano in na koncu našli dva markerja.
Verjetno je ta tabor eden izmed mnogih, ki veliko pripomore k šolanju, usklajevanju dela, delegiranju nalog in še marsičem med vodniki reševalnih psov. In le redki izbranci bodo tisti, ki se bodo zapisali pod ime »Elita«. Verjamem pa, da imamo vsi to možnost, da pridemo do začetka te poti, ki kasneje najverjetneje vodi strmo navzgor in kdaj tudi navzdol. Lahko bi rekla, da je adrenalinska.
Tina
Več slikc v galeriji.