Nekega novembrskega dne sva z mojo boljšo (in večjo) polovico sestavljala omaro v mojem malem “dolenjskem” domovanju. Na majhni kvadraturi je seveda potrebno skrbno izkoristiti vsak centimeter, zato je bilo nujno generalno čiščenje. Kaj vse sem odkrila – celo zakladnico drobnih stvari! In utrnila se mi je ideja. No, mogoče boljše rečeno – prijeten spomin na vstop v KD Krim, v enoto reševalnih psov. Včlanila sem se konec oktobra ali novembra 1999. Zelo dobro se spomnim prijetnih druženj na “programu B” in kmalu je prišla tudi sreda pred novoletnimi prazniki, ki mi je še posebej ostala v spominu. Sedeli smo v Montani na Igu, se greli ob čaju in sproščali ob pivu ter čveku. Od nekod so se pojavili paketki drobnih simboličnih daril. Vsak je moral za svoje darilce nekaj narediti – zapeti ali povedati kakšen vic. Imeli smo se res prijetno in bili smo kot ena družinica.
Prijetni spomini so me napeljali na idejo, da bi lahko male drobne stvari iz omare izkoristila za obdarovanje čez slab mesec. Očitno pa so imele naše “tršice” podobno idejo. Na enem izmed treningov sem po končanem B-programu namreč izvedela skrivnost, da se pripravlja presenečenje. Kaj naj bi to bilo, pa nisem takoj vedela. Pozneje je eni izmed ptičk ušlo in je malček preveč zapela. 😀 Da je skrivnost pricurljala do mene, je bilo zelo koristno. Tako smo se lahko dogovorili, kaj in kako bomo izvedli celoten projekt. Razdelili smo si delo in nastali so paketki za srečanje in potep po ulicah stare Ljubljane.
Dočakali smo dan D. Iz Solkana sem se odpeljala v Grosuplje in nato do Vere. Na hitro sva pripravili nahrbtnike in odbrzeli naprej, saj smo se s preostalo druščino dobili pri Prešernu. Zbralo se nas je precej – 17, če se prav spomnim. Po krajšem čveku pod spomenikom našega pesnika smo se prestavili. Hm… Kam le? 😀 Na kuhano vino, seveda! Zaradi mraza je bilo to skoraj nujno (no, lahko tudi na čaj). Po ogrevanju v slogu malih pernatih živali (pod lučko) je eden izmed Božičkov odprl svojo vrečo in začel deliti darila. Vsak je dobil svoj “bonbonček” – čudovito zeleno majčko in dva čokolatina. Mmmmm. Naša želja po cukru se je stopnjevala, a pred premiki na toplo in sladko se je 
odvil še žreb številk za mala simbolična darilca. Nekateri so se nato poslovili, večina pa nas je odšla iskat sladkarije. Malo smo bili razočarani, ker v slaščičarni “Podgana” ni bilo prostora za našo druščino, a smo se odpravili do barčka, kjer naj bi dobili izvrstno vročo čokolado. Glej ga, zlomka! Lokal je bil zaprt. Zmedeno druščino je opazovalo nekaj ljudi iz sosednjega skoraj praznega bara. Eden izmed njih je pokukal ven in nas povabil noter: “Prijatelj iz Norveške je ravno odprl bar in vas vabim noter.” Zakaj pa ne? In že smo sedeli na toplem in pol v angleščini, pol v slovenščini simpatičnemu Norvežanu sporočali naše želje. Kljub rednim tedenskim srečanjem nam ni zmanjkalo tem za pogovore, saj smo zadnji zapustili barček šele nekaj po polnoči in tako prijetno sklenili krimovsko sezono 2008. (No, morda bi se našel tudi še kakšen junak za ponedeljkov trening pred vstopom v 2009. 😀 )
Srečno 2009!
Tea
Več slikc v galeriji.