Okoli 15. decembra je vsako leto primeren čas, da “zaključimo” reševalno sezono (čeprav to ni čisto res, saj se ta nikoli ne konča) na bolj ali manj uraden način. Letos je bilo to ravno 15. decembra, na prelep sončen in primerno hladen dan. Ker je bila tako lepa napoved, je večina krimovcev odšla na morje – menda je imelo okoli 22 stopinj. Edine tri, ki smo kljubovale takšnim skušnjavam, smo bile Vera, Maja in jaz… Ne, čakajte, lažem, to je bila neka druga vaja…
V bistvu je deževalo kot iz škafa na en teden prej zapadel sneg, skratka nagravžno. Večer prej sem imela resne pomisleke glede tega, ali bi sploh šla. Ampak če gresta lahko onidve, lahko grem tudi jaz. In tako smo se ob 7. uri zjutraj v soboto dobile na Voklem. Pri Gromu pri njegovih treh letih še nisem uspela odpraviti neprijetne razvade akademskega zamujanja, tako da sva na kavo priletela vsa zadihana (in potem sem jaz kregana :P). Kofetkali so tudi Domžalčani, jaz pa sem na Petrolu “pobrala” še Nino iz Logatca. Skratka, parkirali smo pod kamnolomom v vasi Lom pri Tržiču in potem težko opremljene odpujsale proti domu pod Storžičem. Na poti je Troi skrbel za red in disciplino ostalih treh štirinožcev, vsake toliko pa se nam je pridružil še kakšen zašel kuža iz skupine za nami. Ko smo končno po večurni hoji čez drn in strn, stopljen sneg in led prišli do koče, privezali pse in se pofočkali pri Dušanu, ki je nadomeščal Vlada pri birokratskih poslih, smo počakali na začetek vaje. Zaradi res neprijaznega vremena so Tržičani oklestili naše aktivnosti okoli koče, tako da smo imeli samo tri vaje v dvojicah. Prva je bila, da moraš s frizbijem zadeti količek, medtem pa je bil pes na prostoru; ker sta Vera in Maja količek zgrešili, sta morala frizbi prinesti Tena in Troi. Druga naloga je bila smučanje na smučki s sedežem, pri tretji pa smo se šli »alkarje« – eden v paru mora voditi drugega, ki ima zavezane oči, da s pohodno palico iztakne na vrv privezan pokrov od kante za smeti. Glede na razmere zelo prijetno, predvsem zaradi organizatorjev, ki so vse spremljali s šalami in smehom. Tradicionalno se podelitev priznanj in naslovov odvija po vaji, vendar je bilo to letos že opravljeno en teden prej v Gotenici. Z Nino sva se zaradi premočenosti najinih oblek in zunaj zavezanih prijateljev zelo hitro pobrali, seveda ne brez predhodnega obveznega čveka ob čajčku, nekateri pa so takrat šele začeli hoditi proti koči.
Veronika
Fotoutrinki – klik.